Ekumensko bogoslužje v cerkvi sv. Jurija v Grčevju, 9. 4. 2026

V cerkvi sv. Jurija v Grčevju se je odvilo redko in izjemno posebno srečanje, zaznamovano s pravim prijateljstvom. Pri skupnem bogoslužju so katoličani in evangeličani sedeli drug ob drugem ter skupaj molili in peli Bogu v čast. Dogodek je bil znamenje skupnosti, ki ne zanika razlik, temveč jih presega v spoštovanju, zaupanju in veri.

Bogoslužje sta vodila katoliški duhovnik Jože Rački, župnik župnije Šempeter – Otočec, in evangeličanska duhovnica Katja Brkič Golob.

Jože Rački, župnik župnije Šempeter – Otočec (uvodna beseda):

Dragi zbrani bratje in sestre v Kristusu, lepo pozdravljeni. Poseben pozdrav namenjam evangeličanski duhovnici Katji Brkič Golob.

Zbrali smo se k molitvi, ki je po svoji naravi prijateljski pogovor z Bogom. Namen molitve je čaščenje Boga. Ko molimo, Bogu priznavamo in izkazujemo najvišjo čast, ki pripada samo njemu. Jezus nam je razodel, da je Bog naš Oče. Ker imamo vsi enega Očeta, smo med seboj bratje in sestre.

Ljudje znotraj življenjskih okoliščin, v katerih živimo, oblikujemo svojo miselnost. Ta je pogosto različna in zato predpostavlja dialog, ki je nujen za skupno sožitje. Kadar dialoga ni, je v zgodovini prihajalo do razhajanj v razmišljanju, kar je žal vodilo tudi do razkolov v občestvu Cerkve, in to med ljudmi, ki so sicer izpovedovali vero v Jezusa Kristusa.

Božji Duh pa noče razkolov, temveč edinost v različnosti. Skozi stoletja so se razprtije celile in ljudje, poslušni Svetemu Duhu, so se znova in znova prizadevali za edinost. Ne tako, da bi se osredinjali na vprašanja, ki ločujejo, temveč na resničnosti, ki združujejo, da bi bili vsi eno – eno telo Jezusa Kristusa, sestavljeno iz različnih udov, ki skupaj častijo Boga v Duhu in resnici.

Ekumensko gibanje želi biti odgovor na dar Božje milosti. Vabi vse kristjane k veri v skrivnost Cerkve po Božjem načrtu, ki hoče vse človeštvo pripeljati k odrešenju in edinosti v Kristusu po Svetem Duhu. To gibanje nas v zaupanju kliče, da se bo v polnosti uresničila Jezusova molitev: »Da bodo vsi eno« (Jn 17,21; Ef 4,4).

Kliče nas k ljubezni – charitas –, ki je Kristusova nova zapoved, in po kateri Sveti Duh združuje vernike. Drugi vatikanski koncil je katoličane jasno povabil, naj svojo ljubezen razširijo na vse kristjane ter jo povezujejo z dobrohotnostjo, odprtostjo za srečanje in dejavno pripravljenostjo za sodelovanje. V upanju in molitvi smo poklicani delati za pospeševanje edinosti kristjanov.

Vera v skrivnost Cerkve nas pri tem razsvetljuje in vodi k pravemu razumevanju Cerkve kot zakramenta – znamenja in orodja notranje edinosti z Bogom ter edinosti vsega človeškega rodu (LG 1).

Združujejo nas ena vera in en krst, eno Sveto pismo, en Bog in Oče vseh, v Jezusu Kristusu po Svetem Duhu.

dr. Katja Brkič Golob, evangeličanska duhovnica (homilija):

Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Amen.

Drage sestre in bratje v Kristusu,

pred nekaj leti so raziskovalci izvedli preprost, a presenetljiv eksperiment. Skupino ljudi so za dve minuti posedli v prostor brez glasbe, brez telefonov, brez kakršnihkoli dražljajev. Samo tišina. Rezultat? Večina udeležencev je poročala, da jim je bilo neprijetno. Nekateri so celo raje izbrali blag električni dražljaj kakor pa tišino.

To pove veliko o nas. Ne zato, ker bi bili slabi ljudje, ampak ker živimo v svetu, ki je postal neznosno glasen – navzven in navznoter. Stalni tok informacij, mnenj, sodb, zahtev in pričakovanj ustvarja hrup, v katerem se je zgodilo nekaj tihega, a nevarnega: tišina nas je začela strašiti. Mir zato pogosto doživljamo kot praznino, ki jo je treba takoj zapolniti – včasih celo z glasovi topov, kriki otrok in odmevom vojn. Prav v tak svet danes vstopi Jezus.

V evangeliju po Luku beremo: »Ko so se pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi.« (Lk 24,36)

Jezus teh besed ne izreče v templju ali v urejenem svetu. Izreče jih v zaklenjeni sobi, polni strahu, napetosti, krivde in neodgovorjenih vprašanj. In zanimivo: Jezus najprej ne razlaga, ne razpravlja in ne postavlja pogojev. Najprej podari mir.

Ta mir ni beg pred resničnostjo. Jezus pokaže rane. Mir ne pomeni, da ran ni več, ampak da rane niso zadnja beseda. Danes pogosto ne znamo več utihniti, ker se bojimo, kaj bomo slišali, ko tišina nastopi. A brez tišine ni poslušanja, brez poslušanja pa ni miru. Kristusov mir ni glasen. Ne vsiljuje se. Pride tja, kjer si upamo za trenutek utihniti. Morda prvi korak k miru danes ni v tem, da več govorimo, ampak da manj kričimo – tudi v sebi.

Danes smo tukaj skupaj kot katoličani in evangeličani. Ne zato, ker bi bili enaki ali ker bi bile vse razlike razrešene, ampak zato, ker verjamemo v istega Kristusa, ki stopi med svoje in reče: »Mir vam bodi.« Ekumenizem se začne tam, kjer drug drugemu dovolimo, da prenehamo biti hrup in postanemo prostor poslušanja – drug drugega, Boga in sveta.

Mir ni kompromis resnice. Mir je odnos, ki zmore nositi resnico brez nasilja. Cerkveni oče Avguštin je zapisal: Pax est tranquillitas ordinis – mir je spokojnost reda. Ko Jezus reče »Mir vam bodi«, se po Avguštinu znova vzpostavi pravi red: med Bogom in človekom, med človekom in samim seboj, ter med ljudmi med seboj. Kristusov mir ne pomiri najprej čustev, temveč zaceli odnose. Mir pride pred pogum. Kristus ne čaka, da bomo pogumni, da nam da mir – mir je tisti, ki nas naredi pogumne.

Naš svet se hitro ujame v logiko »mi proti njim«. Glasnost postane znak moči. A Kristusov mir gre po drugi poti: ne utiša resnice, ampak utiša sovraštvo; ne izbriše razlik, ampak odstrani strah. Kot kristjani nismo poklicani, da imamo vedno prav, temveč da varujemo človeškost odnosa.

Mir gradimo zelo preprosto – in zelo zahtevno: ko poslušamo brez takojšnjega odgovora, ko se odpovemo zadnji besedi, ko dovolimo, da nas drugi preseneti, in ko v hrupnem svetu ustvarjamo majhne oaze tišine.

Naj zaključim z zgodbo iz Taizéja. Med drugo svetovno vojno je v majhno francosko vas prišel mladi protestantski teolog Roger Schutz. Kupil je hišo in odprl vrata ljudem na begu – Judom, političnim beguncem, ljudem brez papirjev. Brez vprašanj, brez razlag, brez pridig. Ko so ga vprašali, zakaj to počne, je odgovoril: »Ker sem verjel, da mir ne pride z razlago, ampak z navzočnostjo.«

Po vojni so se mu pridružili bratje iz različnih krščanskih tradicij. Ne zaradi dokumentov, ampak zaradi odločitve: ostali bomo skupaj. Tako se je rodila skupnost Taizé – iz skupnega življenja.

Mnogo let pozneje je neka mlada ženska zapisala: »Prvič po dolgem času me ni bilo strah tišine. Prvič sem imela občutek, da me tišina drži.« To je mir, o katerem govori Jezus. Ne mir brez vprašanj, ampak mir, v katerem si varen s svojimi vprašanji.

Mir ni sad popolne enotnosti, ampak poguma ostati skupaj kljub nepopolnosti. Mir se začne tam, kjer si nekdo upa odpreti vrata – tudi če ne ve, kdo bo vstopil.

Morda danes ne moremo ustaviti vojn sveta. Lahko pa ustvarimo prostor z manj hrupa, manj sodb in več poslušanja. In morda tudi danes Jezus stoji med nami in ponavlja: »Mir vam bodi.«

In mir Božji, ki presega ves človeški razum, naj varuje vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Amen.